sem Jerneja Kern

Nekoč, v začetku in iskanju svoje delovne poti, mi je prijateljica psihologinja svetovala, naj si vsako zaposlitev vzamem kot stopničko na poti do tega, kar me bo zares veselilo. Teh stopničk sem do danes prehodila že kar nekaj in preko njih v vseh teh letih nabrala tudi ogromno različnih izkušenj. Preko njih zdaj vem, ob čem se počutim najbolje. Našla sem se pri pomoči doječim mamicam in vsaka izkušnja z njimi me napolnjuje.

Že od študentskih let in predavanj o dojenju sem si želela dojiti. Želela sem svojim otrokom dati naj-več in najboljše, kar jim mama lahko in zato sem bila že po prvem porodu naravnana tako. Seveda takrat nisem imela niti približno toliko informacij, kot jih imam danes, zato sem se soočila z nekaterimi težavami, ki so kar zelo pogoste pri prvorodnicah. Najprej boleče bradavice. Potem hčerkino odstavljanje in jokanje sredi podoja. Pa spraševanje ali dojiti na eno stran ali na obe. Začetek in način uvajanja goste hrane. Klicala sem tudi LLL svetovalko za dojenje, kar je bila takrat zame edina dobra pomoč. K sreči so se vse stvari počasi razrešile in hčerko sem brez težav dojila 15 mesecev, tudi odstavljanjem ni bilo težav.

Moja druga izkušnja dojenja se je začela čisto drugače. Hčerka se je rodila skoraj tri mesece prezgodaj in seveda je v začetku nisem mogla dojiti. Začelo se je obdobje črpanja in dostave mleka, prevelika proizvodnja mleka in strah pred mastitisom, nato pa počasi tudi uvajanje dojenja. Cikel tehtanje-dojenje-tehtanje-dohranjevanje po steklenički-tehtanje-črpanje-hlajenje se je ponavljal iz dneva v dan. Do dneva, ko sem s ponosom lahko povedala, da se deklica polno doji. In se je dojila 13 mesecev.

Čeprav sta se tretja nosečnost in porod odvila idealno, pa je bila tudi izkušnja dojenja sina drugačna. Že pri drugi hčerki se mi je rahlo začel kazati Reynaudov sindrom, ki je takrat samo napredoval. Bolečine v bradavicah in dojkah so bile zelo hude in nihče tega sploh ni poznal, kaj šele za bi mi svetovali pomoč. Zatekla sem se na internet, ki mi je v tem primeru zelo pomagal. Relevantne in strokovne informacije. Poleg tega je moj dojenček po vsakem podoju polival. Po enem letu sem se brisanja po tleh že privadila. Bil je mali požeruhec, kar se mu je poznalo tudi na kilaži. Odstavila sva se po 13 mesecih dojenja, ker me je, navihanec, začel grizti.

Želim si, da bi bile vse nosečnice, porodnice in mamice opolnomočene o pomenu in poteku dojenja, o njegovih prednostih, spremljajočih težavah in o mitih, povezanih z njim. Želim si, da bi bile vse ženske deležne pomoči in svetovanja o laktaciji in dojenju. In želim si, da bi vsi otroci imeli dostop do ljubečega in zanje najprimernejšega hranjenja.